Priročnik pred vami je namenjen spodbujanju in olajševanju odpiranja podatkovnih zbirk, ki so ustvarjene in upravljane s strani organov javnega sektorja ob izvajanju javnih nalog (državna uprava, lokalna samouprava, javni zavodi, javni skladi, javne agencije, nosilci javnih pooblasti itd.). Podatkovne zbirke se odpira z namenom, da se lahko uporabijo tudi za druge namene, kot so bile prvotno ustvarjene, in sicer tako za izmenjavo zbirk podatkov med organi kot tudi za ponovno uporabo zbirk podatkov za fizične ali pravne osebe v nepridobitne ali pridobitne namene. Zavezancem za odpiranje informacij javnega značaja želimo s tem priročnikom prek logičnih korakov prikazati praktične primere in primere dobrih praks v celotnem procesu odpiranja podatkov.

Priročnik je namenjen odpiranju podatkov in spletni objavi zbirk v obliki »open data« (mednarodno poznan izraz za "odprte podatke") in ne vsebuje navodil in razlage postopanja organov v primeru, ko se izvaja postopek z vložitvijo zahteve posameznega prosilca za ponovno uporabo. Več o novostih ZDIJZ-E in postopku pridobitve informacij na podlagi zahteve za ponovno uporabo si lahko preberete na spletni strani Ministrstva za javno upravo. Olajšanju iskanja podatkov in zbirk podatkov bo namenjen slovenski nacionalni portal odprtih podatkov, ki ga bo vodilo Ministrstvo za javno upravo in bo predvidoma že jeseni 2016 narejen po vzoru portala odprtih podatkov Evropske unije kot enotne vstopne točke za ponovno uporabo. V določenem delu je cilje »open data« dosegal že obstoječi portal »NIO« (nacionalni interoperabilnostni okvir), vendar v osnovi odprtim podatkom ni bil namenjen, zato je struktura portala za nadaljnji razvoj na področju »open data« neprimerna. Zato je t. i. ločitev na dva dela, predvsem tudi zaradi različne ciljne publike uporabnikov vsebin portala, nujna.

Ključna dodana vrednost portala bo, poleg »odprtih« zbirk podatkov, tudi enotni nacionalni katalog zbirk podatkov, iz katerega bodo izhajale vse informacije o zbirkah, ki jih vodi javni sektor, in njihovih metapodatkovnih opisih. Tako bo na enem mestu zagotovljena tudi transparentnost glede vodenja zbirk (javnih evidenc in drugih zbirk podatkov), načina njihove pridobitve in tudi pogojev ponovne uporabe.

Odpiranje podatkov ni novost v slovenskem prostoru, čeprav o pojmu »odprti podatki«še vedno obstajajo različne interpretacije in razumevanja. V kateri fazi so torej slovenski podatki javnega sektorja trenutno? 

Razvoj slovenskih podatkov javnega sektorja je osvojil prvo razvojno fazo in odpira novo poglavje – odpiranje podatkov. Razlogov za razvoj odprte javne uprave in za spodbujanje odpiranja podatkov je več, vendar naj na tem mestu izpostavimo predvsem izvorni razlog: razvoj spletnih storitev in orodij, ki omogočajo ponovno uporabo informacij javnega značaja. V javnih podatkovnih zbirkah se namreč skriva neodkrita vrednost, potencial, ki ga znajo izkoristiti tako komercialni kot nekomercialni končni uporabniki. Odprti podatki so tako namenjeni vsem, ki bi od njih lahko imeli kakršno koli korist.

Odprti podatki tako z omogočanjem analiz različnih vrst podatkov prinašajo boljši uvid v širše delovanje organov javnega sektorja in porabo javnega denarja, poleg tega pa lahko pripomorejo k odpiranju novih delovnih mest, razvoju novih področij gospodarstva ter novih oblik orodij, ki javnosti olajšajodelo in ji omogočajo hitrejši dostop do informacij. Če želite pridobiti podatke o najbližjem kulturnem spomeniku, napovedi vremena, odpiralnem času najbližjega zdravstvenega doma, lokaciji najbližjega defibrilatorja ali pa seznamu pooblaščenih geodetov, potem boste najverjetneje podatke pridobili iz odprte podatkovne zbirke. Ključni namen proaktivnega odpiranja zbirk podatkov je v omogočanju njihove ponovne uporabe (torej omogočanju združevanja več zbirk »surovih« podatkov z namenom oplemenitenja) in ne (zgolj) dostopu do informacij. Dostopnost zbirk (vpogled, seznanitev) je praviloma v javnem sektorju že omogočena prek objave javnih evidenc in drugih zbirk podatkov v različnih spletnih aplikacijah ali prek javno objavljenih seznamov.

V praksi ugotavljamo, da pogosto tako zavezanci (pooblaščene osebe za dostop do informacij javnega značaja) kot tudi uporabniki (prosilci) ne ločijo med dostopom do informacij javnega značaja in ponovno uporabo informacij javnega značaja.  

Pomembno je, da imamo pri dostopu (oziroma seznanitvi) v mislih praviloma dokumente, ki so že izdelani, sprejeti ali podpisani (v papirnati ali digitalni obliki) in se nahajajo pri organu javnega sektorja. Praviloma različne dokumente zahtevajo novinarji, nevladne organizacije oziroma drugi državljani, ki jih v nadaljevanju objavijo v različnih dokumentih, medijskih objavah, člankih ipd. Pravica dostopa (seznanitve) izraža v praksi tako imenovano nadzorno funkcijo in temelji na pravici, ki izhaja iz Ustave RS (39. člen –»pravica vedeti«). Pri ponovni uporabi imamo v mislih predvsem pridobitev zbirke ali več zbirk podatkov, in sicer z namenom oplemenitenja (dodane vrednosti) bodisi v nepridobitne bodisi v pridobitne namene. Rezultat ponovne uporabe je storitev ali produkt z dodano vrednostjo. Pomembna razlika v primerjavi z dostopom je, da želijo prosilci za ponovno uporabo praviloma pridobiti vzdrževano zbirko »surovih« podatkov. Na podlagi zbirk »surovih« podatkov, ki se lahko tudi dnevno osvežujejo5 in posredujejo prosilcem (prek spleta ali na zahtevo neposredno), nastajajo različni novi izdelki s področja raziskav, inovacij in podjetništva. Primer dobre prakse je npr. AJPES, ki v datotekah formata .xml oziroma .csv za ponovno uporabo objavlja seznam zavezancev za informacije javnega značaja (RZIJZ), seznam podjetij iz Poslovnega registra Slovenije ali metapodatki o oddanih javnih naročilih na Portalu javnih naročil. V praksi že poznamo nekatere izdelke in spletne aplikacije na področju okolja, prostora, financ (npr. bonitetne ocene, zemljevidi, avtomobilski navigacijski sistemi, spletni programi, vremenske napovedi itd.). Temelj ponovne uporabe zbirk podatkov je v Direktivi 2013/37/EU o ponovni uporabi informacij javnega sektorja, ki v osnovi izraža predvsem »gospodarsko« funkcijo odpiranja podatkov, saj je namen v tem, da se podatki javnega sektorja čim več uporabijo tudi za razvoj podjetništva in posledično nova delovna mesta.

Pravne podlage na nacionalni in evropski ravni predstavljajo samo temelj oziroma pravno osnovo, od konkretnih aktivnosti v praksi pa bo odvisno, ali bomo resnično dosegli temeljni namen – da javne podatke in potencial, ki ga nosijo, učinkovito izkoristimo za razvoj družbe kot celote.

Za doseganje zastavljenih ciljev je pomembno aktivno sodelovanje tako z domačimi kot tujimi deležniki. Ministrstvo za javno upravo tako zadnji dve leti sodeluje v mednarodnem projektu Share-PSI 2.0, katerega cilj je usmerjen v izmenjavo dobrih praks na področju odpiranja podatkov javnega sektorja. Projekt financira Evropska komisija. V projektu sodelujemo s partnerji iz Evrope in sicer tako držav članice kot tudi nečlanic Evropske unije. Med drugim je rezultat tega sodelovanja tudi izdelek, ki je pred vami – Priročnik za odpiranje podatkov javnega sektorja.